A Decrease font size. A Reset font size. A Increase font size.

Ga. Marjeta Zajec

2020-05-14T16:52:14+02:00

Ga. Marjeta Zajec

Naše stanovalce lahko končno obiščejo njihovi svojci, zato je dom kar malo zadihal. Tokrat vam bom predstavila našo stanovalko in umetnico, gospo Marjeto Zajec. V njeni domski sobi  nastajajo umetnine, ki si jih z veseljem ogledamo tudi zaposleni. Objavljamo še njeno pismo, napisano v času, ko smo stike s svojci ohranjali le preko videoklicev.

Ga. Zajec se je rodila v Ljubljani. Umetnost jo je spremljala skozi vse življenje. Že v času, ko je kot srednješolka obiskovala Gimnazijo Šentvid, se je udeležila šiviljskega tečaja in si sama zašila obleko za maturantski ples. V Ljubljani je zaključila študij arhitekture in bila nato zaposlena v Koteksu in Astri, kjer je vodila projekte: od idejnega načrta, izvedbe, načrta notranje opreme do vzdrževalnih del.

Po upokojitvi je začela slikati, za kar jo je navdušil prijatelj, slikar France Slana. Njegovi sliki tudi krasita njeno sobo v domu. Pove, da je sprva slikala na svilo, saj ji je bila ta tehnika najbližja zaradi težav in bolečin v rokah. Kasneje je začela uporabljati tudi druge risarske tehnike: akvarel, slikanje na usnje in olje na platno. Pravi, da rada riše. Kot arhitektka ni smela narediti dveh stvari enakih, kar ji je izziv tudi pri slikanju, da je vsaka slika nekoliko drugačna.

Prvič je Vojnik spoznala leta 2002, ko se je z drugimi likovniki udeležila likovne kolonije, na kateri so ustvarjali slike, ki še sedaj krasijo prostore našega doma. Zaupala nam je, da je Vojnik v trenutku »postal njen«, zato se je leta 2004 odločila, da postane stanovalka tedanjega Špesovega doma. Zdravstveno stanje se ji je izboljšalo, zato se je vrnila v Ljubljano. Veseli smo, da se je leta 2016 ponovno odločila za naš dom.

Ko jo obiščem v sobi, slika. Pokaže mi slike, ki so nastale v zadnjem času. Ponosna je, da je tudi njena vnukinja podedovala slikarsko žilico, in mi pokaže njeno sliko Fride Kahlo. Tudi sedaj si zašije kakšno krilo in majico, kar tako, brez šivalnega stroja. Pove, da je v Vojniku našla svoj mir, prijazne ljudi, zeleno naravo, vse to, kar jo izpopolnjuje. Tu so seveda še njeni bližnji.  V času, ko zaradi ukrepov, povezanih s preprečevanjem širjenja COVID-19, ni imela obiskov svojih bližnjih, je močno pogrešala hčer in sina z družinama. Veseli se njihovih obiskov, zato mi pokaže pismo, ki ga je napisala še v času, ko so bili obiski odsvetovani. Tako kot ostali obiskovalci, komaj čaka, da se ponovno srečajo.

Estera Štante